Te dni se pri Polžih, Ježih in Zajcih vse vrti okoli hrane. Raziskujemo namreč, kakšna je bila trajnostna kuhinja naših babic in dedkov v preteklosti, ko niso poznali hladilnikov in je ni bilo tako enostavno kupiti v trgovini. V pridelavo hrane je bilo vloženo preveč napora, da bi se jo zavrglo, poleg tega pa hrane ni bilo toliko, da bi ostajala. Zato so presežke hrane uporabili pri pripravi novih jedi. Mi pa smo iz presežkov jedi, ki so nam ostale pri zajtrku skuhali jedi, ki so jih na Dolenjskem kuhali tudi v preteklosti.
"Mlečna kaša, otroška paša" je staro dolenjsko reklo. V prenekateri dolenjski hiši so ob jutrih kuhali proseno kašo. Tudi v našem vrtcu jo kuhajo in radi jo jemo. Ježki pa smo presežek kaše uporabili za novo jed, ki je tudi obogatila dolenjske mize. Naribali smo jabolka, jih vmešali v kašo, dodali še jajca in spekli odličen narastek. Bil je tako dober, da se ga nismo mogle najesti. 
Seznanili smo se tudi s pridelavo žit, obiskali mlin in iz prve roke izvedeli, kako pridemo do moke. Ob tradicionalnem slovenskem zajtrku smo iz moke spekli še kruh in se naučili, kako so včasih iz smetane pripravljali surovo maslo in pinjenec.
Pa še eno dolenjsko specialiteto smo spoznali. Prijazni kuhar Rok nam je pokazal, kako se zamesi vlečeno testo. Potem pa smo vlekli, mazali, posipali in zvijali... Izpod naših rok ja nastal velikanski štrukelj. Bil je tako velik, da ni šel v lonec. Zato smo ga prepolovili in polovico štruklja spekli. Med čakanjem, da se štruklji skuhajo in spečejo, smo se naučili še izštevanko:

"Ženin in nevesta pod mizo štruklje jesta,
na vil'co jih natikata pa v usta jih pomikata!!

 Nato smo štruklje v usta pomikali tudi mi. In bili so prav slastni.

B.R.