Po mesecu dni nestrpnega pričakovanja in odštevanja do našega dneva v naravi, smo se Ježi in Polži naposled podali na Mirno goro. Napoved se je spreminjala iz dneva v dan, iz ure v uro. Skozi okna avtobusa smo vso pot gledali v nebo in se spraševali, če nam bo vreme naklonjeno. Kazalo je zelo dobro. Malo preden smo prispeli na izhodišče, Planino pod Mirno goro, pa so iz temnih oblakov začele padati debele dežne kaplje. Kolebali smo ali bi se na naš pohod sploh podali,  a smo se potem, ko smo ponovno preverili napoved, odločili, da se ne damo. Nataknili smo pelerine in se odpravili dogodivščinam naproti. Izbrali smo bolj položno pot navkreber, kjer so nam drevesne krošnje nudile zavetje. Med hojo nam je planinska vodnica, ki smo jo povabili s seboj, povedala marsikatero zanimivost o Mirni gori in njeni zgodovini.  Na poti smo opazovali naravo, most nekdanje trase gozdne železnice, s katero so Kočevarji nekdaj spravljali les v dolino, šteli polže in se čudili zmajevemu zobu. 

Ko smo prispeli na cilj, nas je v koči že čakal domač zeliščni čaj, okrepčali pa smo se tudi s sendviči iz Labodove kuhinje. Ko smo se okrepčali, smo požigosali naše knjižice Cicibana planinca. Medtem se je zvedrilo, dež je ponehal, mi pa smo se lahkih nog odpravili nazaj v dolino in po pogovoru ugotovili, da dežja sploh nismo opazili. Hura za nas, ki v eni roki nosimo sonce, v drugi roki pa zlati smeh. Ves dan smo preživeli v naravi in se pri tem neizmerno zabavali, dežnim kapljam navkljub. Pravzaprav nam je bilo v dežju prav zabavno.

N.Z. in B.R.