Ob tednu slovenskih gozdov smo se Polži in Ježi obiskali Planino pod Mirno goro in se po gozdni učni poti povzpeli na 1047m visoko Mirno goro. Spoznavali smo drevesne in grmovne vrste, med katerimi nam je bil najbolj všeč glog s svojimi neobičajnimi listki. Naleteli smo na 2 veliki mravljišči, kjer je bilo vse živo. Tako smo vedeli, da nas danes dež ne bo namočil.
Pot so nam kazale Knafelčeve markacije, ki so jih mestoma prekrile drevesne gobe. Na poti smo prehiteli kar nekaj polžev, ki so počasi lezli proti vrhu, med njimi tudi gozdnega slinarja, ki je naš največji kopenski polž brez hišice. V gozdu smo našli tudi most, po kateri je tekla včasih gozdna železnica za spravljanje lesa. Pupkov v Planinski luži srčaste oblike žal nismo našli, od zmaja v Zmajevi dolini pa je ostal le zob. Nato smo občudovali mamo bukev in dvolistni vimenjak, orhidejo iz družine kukavičevk. Ob pogledih na orlice smo se spraševali, zakaj imajo takšno ime. Ugotovili smo, da zaradi orlovemu kljunu podobnih izrastkih na cvetkih.
Na vrhu Mirne gore smo požigosali knjižice cicibana planinca, nato pa smo se spustili do planinskega doma, kjer nas je pričakal okusen čaj in kosilo iz nahrbtnika. Po kosilu smo uživali v razgledu in se polni doživetij z dneva v naravi vrnili v vrtec.

B.R.