Jutro je bilo prav jesensko turobno. "Ja, kaj boste pa počeli v tej megli zunaj?", so nas spraševali. Ježki smo se odpravili v gozd s prav posebnim namenom. Megleno jutro je namreč zelo pripravno za opazovanje pajkovih mrež. Vodne kapljice iz megle obdajo mrežo, ta pa postane našim očem bolj vidna.

S pomočjo kartic smo ugotovili, da mreže niso enake. Ene so okrogle, druge so rjuhaste in so nas spominjale na trampolin. Potem so tu še lijakaste, ki se kot šal ovijajo okoli nevidnega vratu. Teh v tem jutru nismo našli. Največ pajkov je to jutro prisegalo na pajčevinasto mrežo. Spominja na nered. Tudi pajka smo opazili. Čisto mirno je ždel v sredini mreže, da smo že mislili, da ni več med živimi. Ko pa smo na mrežo naslonili travo, je prihitel iz sredine mreže in hitel ovijati travo. Premikal se je samo po ravnih nitkah, da se ne bi ujel v lastno mrežo. 

Pajka smo pustili, da si lovi zajtrk, mi pa smo se sprehodili po rumenem in oranžno rjavem listju. Spominjalo je na lisico. Kot bi mignil smo iz storžev, vejic in listja ustvarili celo paleto lisic. Nismo pozabili niti na matematiko in se igrali z liki in s simetrijo. 

Lisičke so nam res všeč, zato smo pred vrtcem nabrali še jesensko obarvane liste tulipanovca, na katere smo naslikali lisičice iz pesmice Anje štefan, ki jo tako radi pojemo. 

B.R.